Častni člani STD

dr. Fedor Krejči
(iz knjige B. Pečar, Obraz zarisan v času, Ljubljana, 1970)
dr. Vladimir Zelenko

SLOVO ČASTNEGA ČLANA SLOVENSKEGA TOKSIKOLOŠKEGA DRUŠTVA, prof. dr. Valentina Skubica, dr. vet. med.

dr. Valentin Skubic

»Rojstvo in smrt. Začetek in konec življenja vsakega posameznika. Ne vem, če je še kateri dogodek v življenju tako pomemben, ko sta pomembna rojstvo in smrt.« se je začel eden zadnjih objavljenih prispevkov častnega člana Slovenskega toksikološkega društva, prof. dr. Valentina Skubica, v katerih je opisoval spomine na pretekle dogodke in sporočal svoje argumentirane poglede na današnje življenje ter dogodke.

Profesor dr. Valentin Skubic je sodeloval pri rojstvu Slovenskega toksikološkega društva (STD) kot njegov ustanovni član. Njegovo sodelovanje pri ustanovitvi in delu STD je bilo odraz dolgoletnega delovanja na področju toksikologije (in farmakologije), o čemer pričata bogat življenjepis in bibliografija. Zaradi vrhunskega strokovnega znanja je sodeloval pri delu različnih organov, odborov in komisij ter industrije, povezanih z različnimi področji toksikologije. Še pomembnejši pa je bil njegov prispevek k izobraževanju mladih strokovnjakov in sodelavcev ter prenosu znanja. Kot univerzitetni učitelj za področje farmakologije s toksikologijo na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani in predstojnik Inštituta za fiziologijo, farmakologijo in toksikologijo, je svoje izkušnje nesebično prenašal na dodiplomske in podiplomske študente ter sodelavce. Pod njegovim mentorstvom so nastale dodiplomske in podiplomske raziskovalne naloge, magisteriji in doktorati ter univerzitetni učbeniki.

Poleg znanstvenih in strokovnih objav, je prof. Skubic znal predstaviti toksikološko problematiko na poljuden način, razumljiv laični javnosti. Takšne prispevke je objavljal že v času aktivnega dela, pogosto pa jih je objavil tudi po upokojitvi in predstavil njegov argumentiran pogled na dogodke. Ampak takšen je bil – zvest stroki, profesionalno podkovan in vedno pripravljen na dialog.

Spominjam se, kako je med predavanji o antibiotikih, ki jih je res veliko vrst in katerih imena zahtevajo precejšnjo koncentracijo pomnenja, naenkrat začel nas študente spraševati, kaj menimo o rezistenci proti antibiotikom in čemu je potrebno tudi v veterinarski medicini biti pozoren pri uporabi le-teh? V debati smo se naučili o rezistenci in o različnih skupinah antibiotikov toliko, da smo si vsi želeli tega vprašanja na izpitu. Zelo dobro še danes vem, da sem na izpitu odgovarjala na vprašanje o antiparazitarnih zdravilih, ki so mi bila zanimiva že zaradi uporabe pri domači mački (končno nekaj, kar kot študent veterine vidiš v praksi) in kdo bi si mislil, sem leta kasneje ta zdravila še kako dobro spoznala. Profesor je zares znal prebuditi navdušenje za raziskovalno delo, zato smo mnogi njegovi nekdanji študentje in sodelavci, postali raziskovalci in strokovnjaki na področjih, povezanih z (eko)toksikologijo.

Sam sem se s prof. Skubicem prvič srečal med študijem veterinarstva, ko sem spoznal tudi njegov racionalni in kritični pogled na uporabo različnih zdravil (in strupov), o čemer je bil vedno pripravljen na argumentirano razpravo. Kot sodelavca na Inštitutu za fiziologijo, farmakologijo in toksikologijo me je podpiral pri raziskovalnem, strokovnem in pedagoškem delu.

Nalezljivo je bilo njegovo navdušenje nad raziskavami na področju ekotoksikologije zdravil za uporabo v veterinarski medicini, ko je bilo to področje tudi v mednarodnem merilu še slabo razvito. Tudi po zaslugi njegove podpore, so ekotoksikološke raziskave, ki jih je opravila skupina njegovih študentov in sodelavcev, postale prepoznavne v mednarodnem merilu in skupini omogočile sodelovanje z vodilnimi evropskimi strokovnjaki s tega področja. Ob tem pa se je zavedal pomena medčloveških odnosov in podpore sodelavcem. Zavedal se je pomena razgledanosti in kritičnega razmišljanja v vsakdanjem življenju ter k temu spodbujal tudi sodelavce, kar nam še danes pomaga pri lažjem usklajevanju različnih pogledov.

Profesor Skubic je bil izjemno srčen človek, ki je imel vedno na voljo kakšen hudomušen dovtip. Pogosto je kot upokojenec obiskoval Inštitut za fiziologijo, farmakologijo in toksikologijo Veterinarske fakultete, kjer sva se mu rada pridružila. Bilo je neznansko imenitno akademsko razpravljati s takšno eminenco na področju, a hkrati izjemno dovzetno in dostopno osebnostjo, ki je bila prvovrsten zagovornik veterinarske stroke in zares odličen poznavalec področja farmakologije s toksikologijo.

Majhna, čisto majhna pesem je šla

o prvem mraku

po ozki stezici

in se izgubila v polju zelenem.

Kdo ve, diši zdaj po trobenticah,

ali po maku,

diši po plavici,

ali po vsem izgubljenem?

(T. Pavček, Vprašanje)

Življenje se začne z mislijo na konec, a z željo, da ta pride čim kasneje. Minevanje je proces, ki lahko izzveni z vtisom ali brez njega. Človek kot je bil profesor Skubic, je za sabo pustil veličasten pečat tako v pisani besedi in kot osebnost. Zato sva ob novici o žalostnem dogodku vseeno tudi izjemno ponosna in hvaležna, da sva bila njegova študenta in sodelavca ter sočlana v Slovenskem toksikološkem društvu.

Jernej Kužner in Lucija Kolar

dr. Metka V. Budihna