O toksikologiji

Toksikologija in toksikovigilanca

 

 

Toksikologija – veda o strupih – je stara toliko kot človeški rod. V preteklosti je pomenila pretežno znanje o uspešnem zastrupljanju z rastlinskimi, živalskimi ali mineralnimi strupi, bodisi pri lovu, v vojnah ali pa v vsakdanjem življenju.

 

Naloga sodobne toksikologije pa je zagotavljanje čim varnejše uporabe kemičnih snovi. Od konca 19. stoletja smo priče strmo naraščajoči uporabi kemikalij na praktično vseh področjih človekovega delovanja in bivanja. Vzporedno je vse bolj pridobivalo na pomenu zavedanje o morebitnih neželenih učinkih kemikalij, ugotavljanju le teh, razumevanje osnovnih mehanizmov strupenosti in iskanju ukrepov za zmanjšanje morebitne škode. Posledično se je razvijala moderna toskikologija, ki je svoj razmah doživela po nesreči z zdravilom talidomidom. Talidomid so v sredini 20. stoletja uporabili kot sredstvo za lajšanje slabosti v prvem tromesečju nosečnosti. Talidomid je teratogen (lahko poškoduje zarodek v zgodnji nosečnosti) in rodili so se številni otroci s pohabljenimi udi. Tej tragediji je sledila stroga regulacija zdravil. Podobna metodologija se je kasneje uzakonila tudi za prehrambene dodatke, pesticide in industrijske kemikalije. V ta namen so bili povsod po svetu sprejeti številni predpisi.

 

Toksikologija je izrazito interdisciplinarna veda s katero se poleg toksikologov ukvarjajo tudi zdravniki in veterinarji, farmacevti, kemiki in biokemiki, sanitarni inženirji in inženirji varstva pri delu, biologi in ekologi. Tudi v toksikologiji so se z desetletji razvile posamezne specialnosti od molekularne in celične toksikologije, do regulatorne  toksikologije, od klinične toksikologije do molekularne epidemiologije, od industrijske toksikologije do okoljske in ekotoksikologije, če naštejemo le nekaj specialnih področij.

 

Preden kemične snovi in njihovi pripravki dobijo dovoljenje za uporabo, je njihovo varnost potrebno preveriti s pomočjo predpisanih in validinirah toksikoloških študij na celicah preprostih organizmov, celičnih oziroma tkivnih kulturah, rastlinah in laboratorijskih živalih ob upoštevanju morebitnih medicinskih podatkov. Na podlagi naštetih izsledkov se po predpisani metodologiji pripravi ocene nevarnosti, izpostavljenosti in tveganja.

 

Ne glede na to kako obširne so študije, preden se kemična snov pojavi v široki uporabi, je nemogoče natančno predvideti vse možne neželene učinke in njihovo pogostnost. Zato je potrebno budno spremljanje in ukrepanje tudi potem, ko se določena kemična snov pojavi v široki uporabi: toksikovigilanca. Toksikovigilanca je kompleksen proces, ki vključuje:

  • zbiranje informacij o morebitnih učinkih in spremljanje učinkov kemičnih snovi na ljudi, bodisi da smo jim izpostavljeni ob delu, preko okolja ali kot potrošniki hrane, vode oziroma predmetov splošne rabe oziroma v primeru kemičnih nesreč;
  • presojo varnosti kemičnih snovi;
  • posredovanje informacij strokovni in laični javnosti;
  • pripravo predlogov za aktivnosti, ki izboljšajo kemijsko varnost in spremljanje učinkovitosti tovrstnih aktivnosti.

Toksikovigilanca predstavlja pomemben element pri zagotavljanju kemijske varnosti. V proces toksikovigilance so poleg inštitucij javnega zdravja vpletene še številne druge službe kot so centri za zastrupitve, inštitucije za proučevanje in zagotavljanje varstva pri delu, vladni uradi, zveze potrošnikov in nenazadnje nevladne organizacije.

 

Lucija Perharič